16.maj 2019
Osnovna šola Log-Dragomer, učilnica št.10

GOSTILI SMO MILANA ERIČA
V KUD Kosec smo v okvirju tedna ljubiteljske kulture gostili letošnjega dobitnika Jakopičeve nagrade za življenjsko delo in nagrade Hinka  Smrekarja  za ilustracije v  knjigi Kaj je zeleno in leti po zraku, Milana Eriča.
Akademski slikar, ilustrator in avtor animiranih filmov se nam je predstavil na svojevrsten  način, igrivo in hudomušno. Skozi video posnetke nas je popeljal v svet risank , ilustracij in slik. Rodil se je leta 1956 v Slovenj Gradcu. Živeli so v gospodinjski šoli, ki je bila takrat v starem gradu v Radljah ob Dravi. Mama je bila učiteljica in v tem gradu so imeli stanovanje. Grad je bil sicer star, vendar poln skrivnostnih kotičkov, stopnišč, podstrešji, stopnišč. Leta 1961 so se preselili v Maribor, kjer je obiskoval osnovno šolo.
Že od nekdaj je risal, a kot fantič je bil presenetljivo samokritičen. Prevzeli so ga stripi, a ni jih le bral, temveč se je ob prerisovanju Asterixa in Srečnega Luke, pa tudi Mustrovih stripov, tudi učil likovnega jezika. Stripe sta z bratom oboževala, vendar mama ni imela posluha za ta »šund«, zato sta jih skrivala na najvarnejšem mestu v stanovanju, pod mamino posteljo. Nekoč ob pomladanskem čiščenju jih je mama odkrila in stripi so leteli v kopalniško peč s katero so greli vodo za tuširanje. Tisti večer sta se brata tuširala precej bolj čemerno kot običajno.
Prve ilustracije mu je objavil mariborski  študentski list Katedra , in čeprav ga je mikala tudi arheologija, je vpisal študij slikarstva na   Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.
Leta 1979 je diplomiral na Oddelku za slikarstvo  in tam dve leti pozneje končal tudi slikarsko specialko. Ukvarja se s slikarstvom, risanim filmom in ilustracijo. S kolegom Čohom sta do zdaj večkrat sodelovala pri animiranih filmih. Svoja slikarska in ilustratorska dela je razstavljal doma in v tujini   in prejel vrsto nagrad. Od leta 2001 je redni profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.

Večina razstavljenih slik in risb, ki nam jih je prikazal so nastala v tehniki, v kateri smo se v najzgodnejših letih mnogi preizkušali tudi sami – ko smo papir polili z barvo, ga obračali in poskušali v naključni packi prepoznati podobe. Zdaj je barve nadomestil črn tuš in iz pack je nastalo nešteto slik najrazličnejših formatov. Prikazal nam je zgodbe iz vsakdanjega življenja ki so bile v obliki  serij polivank, naključnih pack, katerim je vlil podobe, zgodbe, slike, pripetljaje iz vsakdanjega življenja. Pravi, da nepredvidljivost pack direktno asociira na nepredvidljivost življenja. Forme, oblike, slike, poteze, ki jih  vleče, riše, niza iz pack prikazujejo zanimive trenutke našega vsakdana, v nekaterih slikah se kaže kritika družbe, sveta, druge slike zopet hudomušno spremljajo in komentirajo življenja »malega« človeka.
Rad ima dela, ki nasmejejo. Ki so sposobna preseči resnost vsakdanjega življenja in gledati tudi z drugačnimi, bolj vedrimi očmi, pa četudi sredi najhujših časov. A tudi slednjih se še kako zaveda. In se nanje tudi odziva. To se mu zdi neizogibno, saj smo vendar vsi družbena bitja, tudi umetniki. Čeprav izraza umetnik sam raje ne uporablja. Zdi se mu preveč izrabljen. Raje je risar, ilustrator, slikar. Lahko tudi čečkač. »Rad pač čečkam, bluzim. Pa kar nastane, nastane,« pravi.
Prispevek za Naš časopis